Sindrom Noonan
Sindrom Noonan je večorganska bolezen, ki se kaže z značilnimi obraznimi potezami, nizko rastjo, razvojno anomalijo srca ter razvojnim zaostankom različnih stopenj. Klinična slika se med posamezniki lahko razlikuje in je posledica genske napake na več različnih genih. Sindrom Noonan je lahko deden ali pa se pri posamezniku pojavi na novo. Zdravljenje je simptomatsko.
Angl.: Noonan syndrome
Koda bolezni: ORPHA: 648
Povzetek podatkov o bolezni
Epidemiologija
Pojavnost sindroma Noonan (SN) je ocenjena med 1:1000 in 1:2500.
Klinični opis bolezni
SN se v neonatalnem obdobju tipično kaže s težavami pri hranjenju in slabšim pridobivanjem na telesni teži.
Obraz: Tipične obrazne poteze se razvijejo tekom otroške dobe in vključujejo hipertelorizem, visoko in izbočeno čelo, navzdol potekajoče očesne reže, ptozo vek, nizko položena in navzad rotirana ušesa, mikrognatijo, kratek vrat. Obrazni profil se s starostjo spreminja.
Srce: Najbolj pogosta prirojena srčna napaka je stenoza pulmonalne zaklopke (v 50-60%). Lahko so prisotne tudi druge srčne anomalije, kot je atrijski ali ventrikularni septalni defekt ali hipertrofična kardiomiopatija.
Rast in skelet: Nizka ali zakasnela rast je prisotna pri približno 50% otrok s SN. Pri nekaterih posameznikih lahko ugotovimo pomanjkanje rastnega hormona in ga ustrezno nadomeščamo. Nekateri otroci imajo deformacije nekaterih kostnih struktur, kot je prsnica ali kosti stopal (zvrnjena stopala). Razvije se lahko skolioza, kar je potrebno spremljati že v otroški dobi.
Koža in lasje: Koža je lahko suha, hiperkeratotična po rokah in nogah. Lasje so velikokrat skodrani, lahko so debelejše strukture ali redki.
Vid in sluh: Nekateri posamezniki s SN imajo motnje vida, kot je daljnovidnost ali kratkovidnost. Lahko se razvijejo motnje sluha.
Razvoj: Veliko otrok s SN ima v začetku razvoja težave z mišičnim tonusom (hipotonija) ter hiperlaksne sklepe. Motorični razvoj lahko v začetku kasni. Zapozneli govor in težave pri učenju se pojavijo pri 30-40%, intelektualna manjzmožnost je redkejša. Pri nekaterih se razvijejo vedenjske posebnosti.
Druge težave: Nekateri otroci s SN imajo motnje v strjevanju krvi, kar zahteva napotitev k hematologu. Lahko je prisoten periferni limfedem. Pri otrocih s SN pogosto opravimo tudi ultrazvok trebuha zaradi možnih pridruženih anomalij razvoja ledvic. Lahko se pojavijo težave s ščitnico. Pogosto so pri dečkih prisotni nespuščeni testisi.
Etiologija
SN nastane zaradi motnje gena PTPN11 (12q24.13) (v 50% primerih), SOS1 (2p22.1) v 15%, RAF1 (3p25.2), RIT1 (1q22), LZTR1(22q11.21) ali drugih genov, udeleženih v signalno pot RAS/MAPK.
Klinični spekter je odvisen od prizadetega gena. Klinična slika se med posamezniki s SN lahko precej razlikuje.
Diagnostične metode
Diagnozo lahko postavimo na podlagi kliničnih znakov. Ker so klinični znaki lahko pri nekaterih posameznikih blago izraženi ali celo nespecifični, nam je v pomoč genetsko testiranje. Genetsko testiranje diagnozo potrdi. Blage oblike lahko ostanejo nediagnosticirane vse do odrasle dobe in se lahko pri staršu diagnoza SN potrdi npr. šele v primeru, ko se rodi otrok z bolj izrazitimi znaki SN.
Genetika in genetsko svetovanje
SN se v večini primerov deduje na avtosomno dominanten način, kar pomeni, da obstaja 50% verjetnost za prenos genetske spremembe na potomce, ki zbolijo za SN. Kadar starši ne izkazujejo klinične slike SN, obstaja verjetnost, da je genetska sprememba pri otroku s SN nastala na novo (de novo) ter torej ni podedovana. Vzorce dedovanja za določen primer razloži lečeči zdravnik.
Obravnava in zdravljenje
Pristop k obravnavi otroka s SN je multidisciplinaren. Zdravljenje je podporno in usmerjeno glede na otrokove težave.
